Embalaža
Kaj in kam odlagamo?
V zabojnike z rumenim pokrovom odlagamo:
- plastenke pijač in živil;
- plastenke čistil in pralnih sredstev;
- pločevinke živil in pijač;
- kartonsko votlo embalažo od mleka, sokov ipd.;
- plastične vrečke in lončke;
- plastično embalažo šamponov, zobnih past in tekočih mil;
- embalažo CD-jev in DVD-jev;
- plastično in aluminijasto folijo, v katero so zaviti izdelki;
- embalažo iz stiropora.
Bodite pozorni: med embalažo, torej v posodo z rumenim pokrovom, spada tudi embalaža za sok, jogurt ali mleko, sestavljena iz papirja, plastike in aluminijaste folije. Rečemo ji embalaža iz sestavljenih materialov, v pogovornem jeziku pa tetrapak.
V zabojnike z rumenim pokrovom ne smemo odlagati:
- plastične embalaže nevarnih snovi ali njihovih ostankov (motornih in druge vrste mineralnih olj, sredstev za zaščito rastlin, barv, lakov ipd.) Vedno preverite, ali je na embalaži simbol za nevarne odpadke, in nevarne odpadke odpeljite v zbirni center ali jih oddajte v premično zbiralnico);
- celofana
- CD-jev, DVD-jev in gramofonskih plošč
- kosovnih plastičnih predmetov (polomljeni plastični stoli, talne obloge ... – odpeljete v zbirni center)
Kako odlagamo?
Pomembno je, da embalažo vedno izpraznimo. Če je mogoče jo tudi stisnemo, tako da nam tako pri ločevanju doma kot kasneje pri odlaganju zavzame čim manj prostora. Preden embalažo odložimo, ji vedno odstranimo pokrovček ali zamašek. Embalaže ni treba izpirati ali prati.
Kam gre zbrana embalaža?
Skladno s pogodbo jo prevzame Slopak, družba za ravnanje z odpadno embalažo. Iz plastične embalaže se izdelujejo ohišja za kemične svinčnike in vžigalnike, različne cevi, tlakovci, vrečke, preproge, spalne vreče, avtomobilski deli in čopiči …
Iz votle embalaže za tekoča živila (mleko, sok ipd.), ki je sestavljena iz kartona, polietilena in aluminijeve folije, s postopkom termičnega stiskanja izdelujejo tudi posebne plošče Tectan, ki se uporabljajo v pohištveni industriji.
Zakaj je ločeno zbiranje embalaže tako pomembno?
Letna potrošnja plastike na svetovni ravni se je iz približno petih milijonov ton v petdesetih letih povzpela na skoraj 100 milijonov ton in danes v povprečnem gospodinjstvu plastika predstavlja približno sedem odstotkov odpadkov. Ločevanje plastičnih izdelkov in njihova predelava občutno pripomoreta k varovanju naravnih virov – za proizvodnjo plastike namreč letno porabimo kar osem odstotkov letne proizvodnje nafte – in zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida, dušikovega oksida in žveplovega dioksida.
Osem odstotkov vseh odpadkov iz gospodinjstev predstavljajo pločevinke in druga kovinska embalaža. Tudi kovine je moč vedno znova predelovati in če upoštevamo, da je proizvodnja aluminija za okolje zelo obremenjujoča zaradi velikih količin potrebne energije in strupenih ostankov, je ločevanje tovrstne embalaže izjemno pomembno. Predelava enega kilograma aluminija prihrani šest kilogramov boksita, štiri kilograme kemičnih produktov in 14 kilovatnih ur električne energije.
Ali veste, katero plastiko imate doma?
V vsakdanjem življenju največkrat srečamo polietilen tereftalat (PET) – iz njega so npr. plastenke in plastične posode – ter polistiren (PS) in polietilen (PE). Ta sestavlja plastične vrečke, kozarčke, otroške plenice itd. Poliester (PES) so tekstilna vlakna (oblačila iz poliestra), poliamid (PA) pa je nepogrešljiv za t. i. najlonke, ščetine zobnih ščetk in ribiške vrvice. Polistiren v vsakdanjem življenju srečujemo praktično povsod – v obliki jogurtovih lončkov, jedilnega pribora za enkratno uporabo, ovitkov za CD-je in DVD-je, brivnikov za enkratno uporabo itd., njegova najbolj znana oblika pa je stiropor.
Recikliranje plastike ni najbolj enostavno, saj različne snovi, ki jim pravimo »plastika«, zahtevajo različne postopke predelave. Zato so plastični predmeti označeni s standardnimi oznakami za tip plastike.
